Drsalka, lovec na zvezde

Ne bom rekla, da se mi je romantično milo storilo pri srcu, ko je moj svet v soboto začela intenzivno prekrivati belina, ker do zadnjega sem grela in zalivala svoje zeleno upanje, da bodo vremenarji zgrešili napoved. Žal. Prvi del nedelje je minil v vaškem tekmovanju kdo ga bo več in prej in tokrat smo zasedli odlično drugo mesto, ki je bila neke vrste pirova zmaga, ker modri ljudje pravijo, da je čista neumnost kidati sneg, ker slej ali prej se sam stopi, ma zdaj je kar je. Še vedno velja, da ne moreš bolj v zadrego spraviti soseda kot s tem, da te najde kidati dohod do njegove hiše in še vedno upam, da enkrat bo pa rekel: »Ej,   hvala, pridi, skuham kavo.« Saj moram povedati po pravici, zadnji dve leti kidam tisto pot samo do polovice in z lopato jasno označim črto, kjer se konča medsosedska nikogaršnja zemlja in tja čez moja lopata ne gre več, dokler ne bo kave. Pripravljena sem tudi na kompromis in vzamem deci rdečega, še raje bi deci vročega belega s klinčki in če glih ne...

Moram priznati, da mi je bil letošnji Božič všeč, ne glede na to občutek, da se čas utrga z vajeti in je letos Božič prišel takoj po 15. Novembru in res čisto nič takega po cimetu in klinčkih dišečega ni bilo v zraku in edina želja, ki me je še držala pokonci v tistih zadnjih tednik, je bila, da bi že enkrat nastopil vsaj 10. Januar, ko se bo ljudem nehalo rolati in se bodo sprijaznili, da tudi če so še tako poskušali rešiti svoj mali zakvadratiran svet in si počistiti mizo pred dolgim dopustom, se bo vse spet nazaj začelo točno tam, kjer se je končalo, ker delo je izredno potrpežljivo in tudi, če je enkrat že začeto in ga potem prekineš, te počaka točno tam, kjer je časa zmanjkalo.  Če je že bilo kaj od vsega skupaj malo bolj praznično, je bilo tisto zadnje kosilo, kamor smo bili povabljeni, kot v zahvalo za vse kar smo letos doprispevali k skupnim rezultatom, a se je na koncu za   nekatere končalo z odredbo v minus 15minutami na števcu službene prisotnosti, ker ja, ...