Drsalka, lovec na zvezde

Nekje je treba začeti. Pika.  Imam načelo, da načeloma ne sprejemam novoletnih zaobljub, a po praznikih, kjer sem se pretežni del tistega, kar sem si preden so se začeli, v mislih predstavljala, da bo praznično, sproščujoče in umirjeno, sprevrglo v dopust v Siriji, sem se odločila, da bom spet prijela svinčnik v roke, si na noge nataknila tiste copate za tek in preplezala po en vrh na mesec.  Ja, bilo je tako, da se je tisti zopern prebivalec v enem izmed prebivalcev naše bajte, ki se imenuje neka oblika psihične motnje, narisal na daljši obisk nepričakovano in že kakšen teden pred Božičem in to bi še nekako šlo, če ne bi popoldan Božičnega večera eksplodirala ena močna granata, kjer tokrat nisem imela nič zraven in ki je posledica tega, da je bajta kar naenkrat polna nekih ljudi, ki niso več navajeni biti cel dan pod isto streho.  Potem, ko sem Božič preživela pri Modrih čeladah in bi se dala posvojiti tisti družini iz reklame za Telekom, sem preostanek praznikov prež