Drsalka, lovec na zvezde

  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradil, jaz pa niko

  Srečala sem ga, en dan v kar tako, na eni izmed svojih čisto vsakdanjih poti, ko je ob cesti klečal pred rumenim cvetom.   Hm.   Mož, ki kleči pred cvetom? Je to sploh v skladu z levičarsko in z desničarsko politiko, po biti ali imeti in z našim svetom?   Dvignila sem pogled in pridržala svoj korak, da ni ušel dalje, ker toliko že vem, da se dogodki in stvari, ki me v biti označijo z rdečo piko, da potem nisem več enaka, se mi prej dogajajo na počasi, kot pa na hitro. Voda že ve, kako hitro mora teči in kdaj naj morje plimuje. Je že res, da me plima včasih odnese na odprto morje. Ampak tudi, ko se grem brodolomca, ki ga oseka naplavi na prod, sem vrnem drugačna. Ribe mi pogosto obglodajo roževinasto kožo, da se mi zdi, da sem bolj občutljiva na prepih v glavi. Sploh, če mi piha naravnost v srce.   Tisti klečeč mož pa kot, da bi mi pravil, naj bom: »Mirna. Nežna zase in za svet. Ker sve

  Med, med visoko travo, je občutek, da moje misli zorijo iz pomladi v poletje. Kot divje češnje.   Čisto lahko pustim mislim, da sedejo na zorano njivo in ne skrbi me, če bo iz njih do jeseni kaj vzklilo.   Ko čutim, da me skrbi za ljudi in ne za stvari, ki imajo svoj začetek in konec, sem bolj mirna, ker se spet počutim krvavo, pod kožo. Kot bi slekla svoj plastični oklep, ki sem ga v sili razmer navlekla nase, ker me ja tako zeblo med zimo.   Če razmišljam o ljudeh in vonjam akacije in njihov cvet, sem veliko bolj mirna, ko se vračam domov. Ker če je na moji levi in na moji desni samo trava, vem, da nimam kam narobe zaviti in ni me strah pasti. In na trenutke me zagrabi, da bi vanjo skočila sama. Po navdih, na glavo. Po pogum, da bi … Po tista pričakovanja, ki spet so, pa jih ležeča med travo res želim samo gledati. Ker so lepa. Ker bi z dotikanjem umazala sliko. Ker se še nisem odločil

  Sosedje pravijo, da se je moralo začeti že zgodaj v otroštvu, ker kako drugače, bi se ena Javorjeva in Jesenov znašla skupaj. Pač, usoda ja naredila svoje. Enega pozno poletnega popoldneva, je skozi dolino zapihalo, prevetrilo vse krošnje in skuštralo travo. Nikoli se ne bo izvedelo, ali jo je Julija pobrisala iz domačega gozda, ker jo je zanimalo, kako je pri sosedih Jesenih, ali je Romeo nekje slišal, da imajo Javorji brhka mlada drevesa, ki ravno zdaj cvetijo. Kakor koli že, ni bilo na prvi pogled, je bilo pa na prvi piš vetra. Vedela pa sta, da bo doma galama, ker Javorji so Javorji in Jeseni so Jeseni. Ne eni in ne drugi se ne ženijo med sabo, ker so že stari trši rekli, da če različen les ženiš med sabo, ni dobro, ker se rad zlomi. Kazalo jima je samo pobegniti, a kaj ko letiš na krilih ljubezni, nikoli ne prideš daleč in se je njuna skupna pot začela, tam kjer sta v bistvu obtičala. Na sredi ničesar, sredi ene doline, ki se ji reče V Križu. Malo ironično je tudi, da si