Rubini med travo
Med, med visoko travo, je občutek, da moje misli zorijo iz pomladi v poletje. Kot divje češnje. Čisto lahko pustim mislim, da sedejo na zorano njivo in ne skrbi me, če bo iz njih do jeseni kaj vzklilo. Ko čutim, da me skrbi za ljudi in ne za stvari, ki imajo svoj začetek in konec, sem bolj mirna, ker se spet počutim krvavo, pod kožo. Kot bi slekla svoj plastični oklep, ki sem ga v sili razmer navlekla nase, ker me ja tako zeblo med zimo. Če razmišljam o ljudeh in vonjam akacije in njihov cvet, sem veliko bolj mirna, ko se vračam domov. Ker če je na moji levi in na moji desni samo trava, vem, da nimam kam narobe zaviti in ni me strah pasti. In na trenutke me zagrabi, da bi vanjo skočila sama. Po navdih, na glavo. Po pogum, da bi … Po tista pričakovanja, ki spet so, pa jih ležeča med travo res želim samo gledati. Ker so lepa. Ker bi z dotikanjem umazala sliko. Ker ...