Zakaj dan, ko je najlepši, ugasne?
Velikokrat, ko se zjasni, se mi tudi oddahne. Če hodim, lažje razmišljam o času in ko hodim, je čas vedno pravi. Neskončna lahkota modrine, polna pljuča vetra, zlikana jadra in na nebu, prekrižana zlata črta, ki jo dve letali v preletu, kot, da narišeta zame. Zlata črta, čez katero ne grem, ker vem, da bi potem morala nehala verjeti v oblake. In sonce, ki se pripravlja k zahajanju. Največ barve, se na robove obzorja, razlije, ko se poslavlja. Ko je že zdrsnilo čez rob dneva in ga ne vidiš več, ga je vseeno še toliko v zraku. Kar traja in vsa tista modra, rožnato viola roza barva, ki jo piješ in piješ in piješ z očmi, dokler je noč ne ugasne. Isto velja za ljudi. Ko zdrsnejo čez rob, ni več besed in ko enkrat pozabiš njihove oči, se res znoči, v času. A njihova barva ti ostaja na blazinicah ...