Drsalka, lovec na zvezde

Če mi je kaj v veselje, je to, da mi je trenutna situacija umirila in upočasnila življenje. Končno imam čas. Tudi za potikanje med domačimi hribi s fotoaparatom, kjer sem ugotovila, da ima eno fenomenalno funkcijo samodejne sestave panorame. Končno sem pogruntala na kakšno svetlobo prime zaslonka. Ej, ti Japonci res niso od muh in po dveh letih, ko sem ga imela več spravljenega v predalu, kot v nahrbtniku, ker se mi je tožilo po starem, sva se zdaj končno zaštekala. Pa pogruntala sem kako se uporavlja funkcija Vlookup v Excelu, a to je v drugi zgodbi, ki je še globoko v recesiji in poletje ne bo prineslo olajšanja. Tudi jesen je pod vprašajem, a do takrat bo še nekaj panoramskih posnetkov. Dežela Franceta Bevka Razgled izpred Francetove bajte Severna Kalifornija na desni dlani Severna Kalifornija na levi dlani Spomnik moji sramoti p.s. Sram me je, da sem prelezla kar nekaj sveta, pa nisem vedela, da je Cerkniško jezero tako lepo.

Iskajoč tvoje oči. V občutku sladkega pričakovanja: »Ali bo?« in topline, ki žari iz nekje globoko znotraj mene, stojim dva koraka in pol stran od tebe, a še vedno znotraj nevidnega kroga, kjer diši po sveže opranih oblakih, po skoraj že razcvetelemu španskem bezgu in po vetru, ki diši po valujoči travi. Čutim željo, ki je tako močna, da me peče v podplate in tista ista sila, ki tam zgoraj premika nebeške vojake, da naredijo letne čase in morju rečejo, kdaj naj pride v plimi in kdaj naj v oseko usahne, me »od tu stojim sama« potiska vedno bližje do tebe. »Se me boš dotaknil?« Ko tvoja roka stegne dlan, se moja vanjo ujame. Takrat mi treba misliti na čisto nič drugega, kot samo na to, kako mehke so blazinice tvojih prstov in kako je, ko se moji prsti božajo vanje. Vsak tvoj prst za en moj prst. Tam, kjer je tvoja dlan najbolj globoka, se spoji z mojo, da čutim tvoj pritisk in topel sok, ki se iz tebe v mene pretaka. Žamet na prstih, preplet dlani, objeta bližina. Tišina. Le ...