Drsalka, lovec na zvezde

  Je pajčevina, ki me zaprede, da postanem v sebi tako zelo mehka. Kot maslo, če ga po zajtrku, pozabiš na mizi.   Ko sem zapredena v stanje duha, ki visi z nitjo pripet na obešalnik, na pol poti med nebom in zemljo, si kar domišljam, da razumem, kaj mi hoče povedati globina v očeh in med vrsticami berem vse tisto, kar ni bilo izrečeno na glas.   Mislim.   V pajčevini res preveč mislim, da razumem premore med posameznimi črkami, lesk v očeh in barvno kuliso jezika.   Ko se zagugam in z glavo zadenem v nizko ležeč oblak se iz njega vlije ploha obešalnik poči, nit se utrga in jaz padem. Ob stiku s tlemi začutim, da sem pomečkala svojo teorijo o univerzalnem jeziku in sem samo eden izmed zidarjev, ki zidajo nov Babilonski stolp.   Medtem, ko na tleh sploščeno ležim in mi poslušam kako mi votlo odzvanja v glavi imam čas brati priročnik za zidarske z...

Cvetenje dreves je nekaj izjemnega. Tiste nežne češnje, s katerimi se vse skupaj začne, jablane za konec, njihovi močni, rahlo rožnati cvetovi. in misel o tem, da lahko stoletna drevesa zacvetijo. Za pomlad res ni nikoli prepozno. Samo mi ljudje si ne upamo, vedno ...