BITI ALI NE BITI …
Mislim, da je bilo zadosti tišine. Medtem, ko sem si jo vzela, da pustim, da besede obledijo, spomini malce obledijo in besede izgubijo barvo, sem ugotovila, da mi moje besede tu manjkajo. Ne glede na vse, kar sem razmišljala, da bi tole zapisovanje spremenila, bo ostalo kar isto, ker drugače ne znam. Biti ali ne biti, torej, če pišem sem. Saj sem bila tudi vmes, a res sem rabila nekaj mesecev, kjer sem se šla prisluhnimo tišini. Tišina je dobra. 18ka je posebno leto, definitivno in tale teden je vse samo še potrdil. Kot da se vse tiste nedorečene stvari, ki so leta visele nekje v zraku, čistijo. Dobro sem z vsem, kar je odšlo in mislim, da je bil skrajni čas. Sem pa ta teden imela čisto od blizu, priložnost ugotoviti, koliko res cenim življenje. V bistvu se je vse začelo tam nekje v marcu, ko sem po pretekli petletki spet dobila vabilo, da se oglasim v referenčni ambulanti pri svoji osebni zdravnici, kjer sem z odliko naredila vse teste holesterola in sladkorja v...