MOTIKA
Nocoj uradno zaključujem mednarodni teden res lepih presenečenj. Najprej sem presenetila sama sebe, ker včasih dež pride še kako prav, da si človek vzame čas in npr pobere iz spominske kartice kitajske fotografije in jih spravi v neko smiselno zaporedje in šele zdaj so se občutki sestavili in ja, še bi šla nazaj. V ponedeljek me je presenetilo sporočilo Levjesrčnega, ki me je spraševal, če imam čas za kavo po službi. Seveda sem jo imela in tudi, če ga ne moram pogruntati in včasih nalašč stopim zelo na mejo, se potem umakne in čez nekaj dni tišine vrne, kot da bi sam prosil za še. In potem malo obupuje in zavija z očmi, ko moje modrosti priletijo ravno takrat, ko mu povzročijo največ zadrege in celo on ne more verjeti kako imam lahko tako popoln tajming, da »udarim« ravno takrat, ko res ni primeren trenutek in jih bere širše občestvo. Jaz pravim, da je to moja karma. Pa kljub temu, da mi res dobro gre izpod rok to, da ga spravim v zadrego, spet pride nazaj. Mogoče ga bom...