POVRAT
Ne, nisem izginila. Le pomlad se je nekako zavlekla v poletje in poletje je bilo dolgo in toplo. Do soljudi in paradajza. Skozi mesece tišine lahko rečem, da se sedaj poznam bolje tudi, če nič ne rečem. Mi je pa vsake toliko zmanjkalo nizanje besed in belina. List paprija, ki čaka kaj bo iz njega nastalo. Nekaj časa sem se spraševala, če bom kdaj sploh še pisala. Kar nekako ni bilo časa. Dnevi so bili predlogi oz se je svetloba v dnevu preveč zadržala. Zdaj vem, da lahko čisto dobro premeljem dan, ko okopavam kolerabo, pobiram bučke in pikiram mlado solato. Motika mi odleže praktično enako, kot so mi je odleglo švicanje skozi tekaške kilometre, ali pa popisovanje papirja. Potem je prišel moj rojstni dan, ko sem dobila toliko svinčnikov in papirja, da ga je škoda ne porabiti in tisti občutek, da sem mogoče v življenju le naredila kaj tudi prav tudi, če iz stališča sorodstva, sosedstva in vseh, ki se jih moj lajf čisto nič ne tiče, sem vse gro pomembne stvari zasrala. Od kar ...