Drsalka, lovec na zvezde

Ko pridemo do prelivanja sladkorja, o tem kako je nekaj čisto popolno, potem se jaz takrat diplomatsko odstranim, ker kdo sem jaz, da bi v pocukrano pravljično popolnost lahko dodajala pocinkano resničnost, pa čeprav samo po kapljicah, a danes se bom delala, da se ne poznam in če bi rekla, da se jesen lahko manifestira v enem popolnem dnevu, ki ni ne pretopel in ne premrzel in je nebo res noro sinje modro, brez oblačka in brez ene same meglice, ki bi brisala ostro temno črto na horizontu in medtem, ko je vrh Črne prsti kazal naravnost v nebo, se je tu pri nas v dolini mehka oker rjava kombinirala z odtenkom zadnje zlate zažgane trave, ki iz globoko zelene podrasti hoče še zadnjič do sonca, ker verjetno ve da je to to in je za letos odcvetela.  In brez jakne se lahko še greješ na soncu in zraven razmišljaš o besedah, ki si jih prebrala verjetno že 17krat in ne veš točno kam bi jih dala in medtem, ko čakaš, da obledijo in se na njih usedejo drugi spomini, so ti nekako v tola...